Kako pomagati

POMAGAJTE NAM POMAGATI

Pomagate lahko takoj z donacijo na TRR: 10100-0053035424

Hvala!

Zgodbe staršev, ki smo jim pomagali:

 

Blaž, Brežice (naslov dosegljiv na društvu)

Dragi donatorji,

ko se je letos pojavila možnost, da se udeležim Son Rise Startup tečaja, sem nemudoma zaprosil vašo pomoč. Prijazno ste me vodili skozi celoten postopek prijave in priprave prošenj, za kar sem vam iskreno hvaležen.

Ko se je pri našem Eriku pred dobrimi 4 leti pojavil sum na motnjo avtističnega spektra, smo takoj začeli iskati možnosti za zdravljenje in terapije. Preizkusili smo več pristopov, vključno z ABA, vendar pa se je uspeh pri navezovanju stikov in komunikaciji pokazal samo pri pristopih, pri katerih poskušamo vstopiti v otrokov svet, in se mu približati na način, ki ga sam otrok sprejema in mu je blizu. Pri tem smo največ priporočil, gradiv in nasvetov dobili za program Son Rise, ki ga po najboljših močeh, na podlagi knjig izvajamo dobri dve leti.

V teh dveh letih je Erik iz otroka, ki potrebe izraža samo z jokom, ki je neverbalen in se ne odziva na svoje ime, ki ga ne zanimajo nove igre, ki igrače ali vrti ali pa zlaga v vrste, ki se v novih prostorih ali v celoti posveti prižiganju in ugašanju luči, ali pa doživi tantrum, napredoval v bistrega fanta, ki ga zanima njegova okolica, ki zna svojo inteligenco tudi pokazati in izraziti, ki ima verbalne sposobnosti čedalje bližje svojih vrstnikom, ki zna povedati kaj želi in kaj ne želi, in se zna tudi prilagajati drugim, in ki je izredno potrpežljiv in ljubeč. Ključen del tega napredka so bile tehnike iz Son Rise programa, ki jih je predvsem žena izvajala neutrudno, vsak dan.

Vendar pa smo še vedno bili brez odgovorov na marsikatera vprašanja, zmanjkovalo nam je idej za nove igre in pristope, in knjige niso bile dovolj. Iz knjig smo dobili ogromno uporabnih informacij, vendar pa mi je Son Rise Startup tečaj dal več kot bi lahko dobil iz katerekoli knjige: razjasnil je naša vprašanja in dvome glede tehnik, dal kup idej za nove igre in pristope k komunikaciji, predvsem pa veliko uvida vase, moje napačne predstave in prepričanja o avtizmu in svetu v katerem živi moj otrok, in mi pomagal, da postanem bolj sproščen, optimističen in nasploh boljši starš.

Na tečaju je bilo veliko priložnosti za vprašanja, zato mi je koristilo, da sem najprej prebral knjigi Autism Breakthrough in Autistic Logistics, in imel možnost postaviti vprašanja kar avtorju Raunu Kaufmanu in avtorici Kate Wilde, in seveda drugim predavateljem, z dolgoletnimi izkušnjami. Vse predavateljice so bile izvrstne, in nam poleg svojih dolgoletnih izkušenj predale tudi del svojega navdušenja in žara, s katerim je potrebno stopiti v svet naših otrok, preden jih lahko povabimo ven, v naš svet.

Na podlagi tečaja in Son Rise razvojnega modela lahko Erikov napredek tudi bolje ocenimo in spremljamo, ter ga tako bolj usmerjeno pripravljamo na vstop v osnovno šolo. Po zaključku tečaja sem se vpisal tudi v spletni tečaj Son Rise, od katerega pričakujem predsem praktične ideje za usvajanje novih socialnih veščin in nove družabne igre. Še enkrat hvala za vso pomoč!

Son-Rise Program Start-Up zapiski 2018-04 Blaž Rodič

 

Vesna, Domžale (naslov dosegljiv na društvu)

Dragi donator,

komaj sem prišla iz Autism Treatment Center of America (MA), kjer sem lahko v praksi spoznala eno najuspešnejših metod na področju obravnave avtizma The Son_Rise Program®, se že dogajajo prvi čudeži. Že najin prvi trening z Davidom je pokazal, da je naučeno znanje veliko preprosteje implementirati kot če ti je bilo dano zgolj prebrati knjigo o metodi ali pogledati film. Predavatelji so nam namreč odgovorili na vsa pomembna vprašanja in podali učinkovite predloge, kako reševati konkretne probleme. Tako sem spoznala, da za uspešno komunikacijo ni dovolj le to, da je fant pripravljen govoriti ali odgovarjati na vprašanja, temveč se jih mora naučiti tudi postavljati. V njem je potrebno prebuditi zanimanje za sogovornika in mu pomagati, da se bo začel jasno izražati. Pri tem pa je potrebno posebno pozornost posvetiti očesnemu kontaktu. Tako sva z Davidom v sobi začela tam, kjer se vse začne, pri očesnem kontaktu. David namreč le redko gleda ljudi v oči, vendar tokrat sem vztrajala. Kamorkoli se je premaknil, sem mu sledila, v položaju nekoliko nižje, meter pred njim. Srečanja so bila skoraj neizbežna. Vsakič, ko me je pogledal v oči, sem ga pohvalila in se razveselila. Nekoliko kasneje tega stika ni več zmogel in se je domislil, da se igrava tako, da sem jaz slepa in imam zaprte oči. Prav fino se je znašel, da mu ni bilo več treba vzdrževati očesnega kontaktaJ Vmes se je domislil, da sva bila celo v povsem temni sobi, da se tudi pomotoma ne bi srečala s pogledi. Ker sem se naučila, da moram čakati na zeleno luč, trenutek, ko si bo on ponovno zaželel stika, sem potrpežljivo čakala in sledi njegovi igri. Po slabi uri je zaklical: »Poglej, svetloba!« Začutila sem, da mi je dal dovoljenje, da odprem oči. Zagledal se je vame in vprašal: »Kako je bilo živeti brez zvezdic v mojih očeh?« Vsa osupla rekla: »Grozno. Upam, da mi nikoli ne bo treba živeti tako.« Pogledal me je v oči, se ljubeznivo nasmehnil in takrat sem začutila, da me je z vsem srcem objel.

Dragi donator, hvala za te edinstvene trenutke. In za vse tiste, ki šele prihajajo. Vem, da bo imel naš David tudi zaradi vas vedno več in vedno pogosteje zvezdice v očeh. In da bo živel v Svetlobi!

Vesna

 

Boris in Vesna, Novo mesto (naslov dosegljiv na društvu):

Dolgo sva z ženo zavračala misel, da je z najinim dragim sinom nekaj narobe, nazadnje sva se morala sprijazniti z diagnozo avtizem. Diagnoza je sicer zastrašujoča, vendar predvsem zaradi prognoze, ki je nerazumljiva za čas znanstvenih čudes, v katerem naj bi živeli – prognoza je namreč, da naj bi otrok z avtizmom vse življenje ostal nesposoben za samostojno življenje, ker medicina ne pozna rešitve! Torej, ko midva zanj ne bi mogla več skrbeti, bi najin sin bil prepuščen nekemu zavodu, kjer bi skrbeli zanj tako ali drugače. Takšno napoved uradne medicine ljubeč starš za svojega otroka enostavno ne more sprejeti kot dejstvo, ker ti v isti sapi povedo, da praktično ne vedo vzroka za avtizem. Potemtakem lahko zaključiš, da tudi ne morejo vedeti z zanesljivostjo ali res ni načina, da se otroku pomaga iz stanja, ki zanj nima perspektive, saj njihov zaključek izhaja iz nerazumevanja avtizma, grobo rečeno – neznanja. Zato sva z ženo iskala dalje od uradne stroke in na spletu našla Son-Rise in prebrala praktično vse kar je možno najti o tej metodi. Kar sva zvedela, nama je dalo novo upanje in vlilo novih moči. Nadaljnja razveseljiva informacija, ki sva jo našla na spletu, je bila ta, da v Novem mestu, od koder sva tudi sama, deluje Društvo Sonshine, ki pomaga družinam, ki živijo z avtizmom in želi staršem otrok z avtizmom približati Son-Rise Program. Takoj sva stopila v kontakt z Primožem Miheličem, ki naju je prijazno sprejel in razblinil še zadnje dvome o programu Son-Rise. Odločil sem se, da se udeležim enotedenskega predavanja v ZDA, kar sem nato tudi storil. Pri tem so mi finančno pomagali Društvo Sonshine in Rotary klub Dolenjske Toplice, za kar se jim iskreno zahvaljujeva. Spoznanja, ki sem jih dobil na izobraževanju v ZDA so bila globoka, popolnoma prepričljiva in navdihujoča. Končno sem lahko razumel vzroke za vedenje in težave svojega sina, in predvsem, kako mu lahko pomagam, da jih premaga in začne razvijati svoje potenciale, ki jih nedvomno ima. Zdaj z ženo že pol drug mesec aktivno izvajava Son-Rise program in prvi rezultati so že vidni pri najinem šestletnem sinu Jakobu. Pot bo še dolga, in bližajoča šola resen preizkus, vendar o uspehu ne dvomiva in izvajava ta čudoviti program vsakodnevno s potrpežljivostjo, razumevanjem in ljubečim odnosom do najinega sina. S spoznanji Son-Rise-a lahko starši otroka z avtizmom gledajo v bodočnost z optimizmom in z upanjem.

 

Maja, Celje (naslov dosegljiv na društvu):

Iz e-pošte, ki nam jo je poslala Maja, tri dni po povratku iz Son-Rise Program Start-Up usposabljanja v Sheffieldu, MA, ZDA:

Pozdravljen, Primož!
Končno sem se uspela aklimatizirati. Bilo je preprosto neverjetno!!!! Naporno, a neverjetno! Česa takšnega še nisem doživela! Vse, kar sem mislila, da vem, v bistvu nisem bila resnično razumela. Zdaj razumem in vem kako in zakaj. Ukinila sva vso elektroniko, imava playroom in sin je bil danes zadnji dan v vrtcu. Odločila sem se, da ne bom izgubljala energije in elana za iskanje prostovoljcev – začela sem sama in dokler bo to dovolj, bom počakala s tem.
Spoznala sem ogromno čudovitih ljudi, s katerimi bom nedvomno ostala v stiku. Predavanja so bila resnično kvalitetna – snov je bila podana razumljivo in s toliko pozitivne energije, da me, kljub temu, da sem bila izčrpana, ni niti za trenutek odneslo.
Predzadnji dan nam je pol ure predaval tudi Bears ( izkušnja je bila zame “out of this world” ); večino predavanj sta imeli Kim in Kate.
Toliko stvari mi še roji po glavi…še vedno sem nekoliko “razštelana”, ampak zdaj imam moč in ogromno željo, da bom lahko pomagala sinu. In že pri prvi uri “joining-a” s sinom sem se resnično zabavala. To je to!! Komaj čakam, da se zapreva dol in razturiva sobo!
Še enkrat iz srca iskrena hvala, da sem dobila to priložnost in da lahko zdaj gledam na sinov avtizem s pozitivnimi očmi polnimi brezkompromisnega spoštovanja, ljubezni in razumevanja!
Hvala ti, Primož, hvala!!!!

 

Erika, Postojna (naslov dosegljiv na društvu):

Sem mama 4. Letnega fantka, ki ima diagnosticiran avtizem. Nikoli ne bom pozabila, ko se je moj sin čez noč spremenil (nehal je govoriti, ni bilo očesnega kontakta, ni se odzival na ime), vedela sem, da ima simptome avtizma, saj sem si na to temo že veliko prebrala. Usoda? Ne vem? Dobra stvar tega je, da sem hitro iskala pomoč, rešitve. Za Son Rise program sem izvedela na Okrogli mizi o avtizmu v Ajdovščini, takoj sem vedela, da je to to, saj sem že v srcu Son Rise mama. Zagovarjam mehke prijeme, nič na silo. Nato sem se včlanila v skupino na Facebooku, kjer sem slučajno srečala Lucijo, ki mi podala še več informacij in me »pripeljala« do Društva SonShine. Na tem mestu bi se želela za razumevanje, informacije, nasvete in spodbudo iz srca zahvaliti Primožu Miheliču in Društvu Sonshine ter Rotary klubu Dolenjske Toplice, ki so mi skupaj finančno pomagali, da sem se lahko udeležila enkratnega 5 dnevnega programa na Autism Treatment Center v Ameriki. Son Rise mi je dal nova znanja, spoznanja in sam občutek, ko se srečaš s starši iz 63 držav (Bangladeš, Kenija, Španija, Ukrajina, Češka…) , s katerimi »dihaš« isti zrak, te razumejo o čem govoriš… nepozabno. Napis na vratih centra »A Place for Miracles« postane resničnost. Poleg tehnike Son Rise, sem se naučila, da je moj fantek čudež, ki te lahko veliko nauči, če mu znaš priti naproti – prisluhniti. Da verjamem v svojega sina, da sem se naučila uporabljati besedo ŠE in verjamem, da me bo nekega dne pocukal za rokav in rekel MAMA. Danes ima moj fantek očesni kontakt, se odziva na ime … in ŠE ne govori. Vendar, verjamem, da nekega dne bo. Vem, to ne bo tek na kratke proge, temveč maraton, ampak vsak majhen napredek je kamenček v mozaiku napredka. Naj zaključim z posvetilom ki ga je mojemu sinčku napisal Raun K. Kaufmann, deček z diagnozo avtizem, z IQ-jem 30, danes odrasel moški predavatelj in direktor Autism Treatment Centra: »You are a sweet gift, and your mom loves you soo much! I ll be cheering for you from afar!«

 

Lucija in Frane, Ljubljana (naslov dosegljiv na društvu):

Še vedno se spominjam dneva, ko so sinu diagnosticirali, da ima motnje avtističnega spektra. Ko prvič slišiš to besedo, se ti zvrti v glavi, saj si kot starš popolnoma izgubljen prestrašen, potlačen. Kako naprej? Dolgo časa nismo vedeli kako bi mu omogočili najboljšo podporo, je to poseben vrtec, dieta, logopedske, specialno pedagoške obravnave? Kateri ključ bo odprl vrata do tega, da bi prišel v naš svet, začel govoriti, se zanimati tudi za kaj drugega kot luči in postavljanje predmetov v vrsto?.. Begali smo od enega do drugega strokovnjaka in slišali nešteto negativnih prognoz. Sin je rastel, z njim pa tudi njegove težave. Ob vstopu v šolo, se je izkazalo, da je to zanj mnogo večji izziv, kot smo pričakovali. Učitelji v šoli so se zbali, da bi poškodoval kakšnega otroka, zato sem morala mati iti na 4 urni delovni čas. Sin je v šoli večkrat zašel v stisko, ki je učitelji niso razumeli. Njegove težave so se z vsakim dnem stopnjevale, po več tednov je imel hude krče v želodcu, bruhal je že samo ob misli na šolo. Odločili smo se, da poiščemo še druge rešitve. V skupini staršev, ki imajo tudi sami otroke z avtizmom smo izvedeli za Son-Rise Program®. Rezultati staršev, ki so v Sloveniji že nekaj let delali po Sonrise so nas prepričali, da tudi mi poizkusimo. Zaradi novih življenjskih razmer in okrnjenega družinskega proračuna, po drugi strani pa visokih finančnih izdatkih za sinovo posebno dieto in prehranske dodatke, sva ugotavljala, da si izobraževanja ne moreva privoščiti. Na veliko veselje naju je podprlo Društvo Sonshine in nam spremenilo življenje. Sonshine društvu in Rotary Clubu smo izjemno hvaležni, da so podprli našo družino pri izobražeavanju Son-Rise Program®. Društvo Sonshine nas je poleg finančne podpore, tudi ves čas moralno podpiralo, delilo z nami in člani naše Sonrise skupinice zelo dragocene izkušnje. Preden smo poznali Sonrise program je bilo družinsko življenje in dojemanje sinovih izzivov v popolnoma drugačnih okvirih. Izobraževanje nam je omogočilo boljše razumevanje njegovih potreb, boljše komuniciranje, saj sedaj razumemo kako lahko z njim bolj učinkovito sodelujemo. Poleg tega je spremenjen pristop družine doprinesel k večji harmoniji v družinskem življenju. Sonrise nam je dal možnost, da lahko sanjava o boljši prihodnosti za sina, kot bi jo imel sicer. Z našo podporo mu bodo dane boljše možnosti, da bo lahko razvijal socialne veščine, fleksibilnost in razumevanje okolice, ki je zanj trenutno velik izziv. Misel na to, da smo s Sonrise programom pridobili orodje s katerim dobesedno kreiramo nove nevronske povezave in pospešujemo razvoj njegovih možganov, je zelo vznemirljiva in navdihujoča. Sonrise nam je dal novo možnost, naučil nas je kako se igrati s sinom, kako ga sprejeti z vsemi posebnostmi, saj je edinstven in neponovljiv. Veseli smo, da smo se opogumili za ta korak, ki je utrl pot dolgo 1000 milj… Pot, ki bogati in nagrajuje z majhnimi vsakodnevnimi napredki. Je tudi pot, ki zahteva trdo in vztrajno delo, vero v uspeh oz. delovanje, vendar vsak trud, ki ga vložiš v otroka, vidiš, da je poplačan.

Na začetku omenjeno iskanje ključa, ki bi sina popeljal v naš svet je sedaj dobilo novo perspektivo. S pomočjo Društva Sunshine smo našli ključ, ki nas je popeljal v njegov mavrični svet in kar je bistveno; v stik z otrokom in sedaj skupaj rastemo proti sončni prihodnosti.

 

Maja, Ljubljana (naslov dosegljiv na društvu):

“Moj sedemletni sin ima že dve leti diagnosticiran Aspergerjev sindrom (motnja avtističnega spektra). Kljub strokovni pomoči v vrtcu in kasneje v šoli ter moji zavzetosti je bilo najino vsakdanje življenje zelo naporno; sinovi pogosti izbruhi agresije in avtoagresije, njegova izjemno šibka zmožnost prilagajanja spremembam v okolju, težave s socialnimi stiki in neverbalno komunikacijo, zelo slaba koncentracija in vodljivost (težave v šoli)– vse to me je držalo v šahu navidezne brezizhodnosti.”

Društvo Sonshine mi je pokazalo, da je lahko tudi drugače, da sinove razvojne težave, posledično pa moja čedalje večja izčrpanost in apatija, niso nujno vseživljenjske. Predstavili so mi delovanje terapije Son-Rise Program® in konkretne primere otrok, ki so po terapiji v veliki meri, številni pa celo popolnoma okrevali od avtizma oziroma motenj avtističnega spektra. Uspešnost te terapije me je takoj prepričala, da se želim tudi sama udeležiti usposabljanja v ZDA za izvajanje Son-Rise Program® terapije, vendar pa so bili stroški udeležbe zame prevelik finančni zalogaj. Ponovno mi je na pomoč priskočilo Društvo Sonshine, ki mi je velikodušno finančno pomagalo, da sem se lahko omenjenega izobraževanja v ZDA tudi zares udeležila.

S pomočjo Son-Rise Program® terapije si s sinom vsak dan spreminjava življenje na bolje. Sama sem povsem spremenila pogled na njegove»težave«. Prej sem jih jemala kot “katastrofo”, nekaj kar nama bo večno krojilo vsakdan, sinu pa močno omejilo njegove možnosti za samostojno in dostojno življenje. S Son-Riseom pa spoznavam, da so njegove težave priložnost zame za učenje brezpogojne ljubezni, sprejemanja, potrpežljivosti in sočutja. Iz srca se veselim njegovega opaznega napredka in za njegovo prihodnost sedaj vidim neomejene možnosti. Predvsem pa vidim, da je pri izkoriščanju teh možnosti najpomembnejša moja aktivna vloga. Prej sem že skoraj začela verjeti, da karkoli naredim, sinu ne morem dolgoročno učinkovito pomagati.